"Romanje" in zabava v Brajčinu

Kot sem že omenil, se nahaja po pobočjih okrog Brajčina zanimiva označena panoramska pot, katere težavnost je lahka do srednje zahtevna. Pot krožno povezuje vaška pravoslavna svetišča, ki nosijo naslednja imena: Sv. Atanas, Sv. Petka, Sv. Ilija, Sv. Bogorodica in Sv. Arhangel. Težavnost poti se stopnjuje v podanem vrstnem redu. Sam sem tokrat obiskal samo tri izmed najtežje dostopnih svetišč, to so Sv. Bogorodica in Sv. Arhangel ter Sv. Petka. Prva dva sta na severnem in na severnovzhodnem pobočju, slednja pa je na jugovzhodnem pobočju. Sv. Petko sem z družino obiskal posebej na vaški verski praznik.


Prispeli smo do Svete Bogorodice, ki leži pod pečino.


Nad Sv. Bogorodico je Beli križ, ki je lepo viden iz vasi.


Po posebnih prebliskih jo je dal postaviti ženin praded.


Stol za počitek s svečkami. V bližini žal izjemoma ni vodnega vira za odžejanje.


Oltar

Sicer so v resnici moji motivi imeli fotografsko in športno osnovo. Lahko sem končno naredil boljše posnetke vasi in jezera ter hkrati dal na preizkus svojo telesno vzdržljivost. Imel sem vodiča, ženinega strica Pavleta, ki je z nekaj nostalgije pripovedoval, kako je bilo nekoč po teh sedaj večji del zapuščenih in zaraščenih pobočjih. Življenje je bilo včasih v vasi samozadostno, vendar težko. Spoznal sem, da temu pobočju rečejo Brajčinske planine. In dejansko so še danes razkosane in v lasti domačinov (razen gozdov na jugu, ki so vsi v državni lasti). Čudil sem se, da so nekoč pridelali toliko polj žitaric (pšenice, rži), imeli toliko vinogradov: na zemljiščih v neposredni bližini jezera do samih slemen obdajajočih hribov. V vasi so imeli še v času stričeve mladosti npr. navado uporabljati priprave za pridobivanje preje in tkanje. Na planine so hodili na pašo z ovcami in kozami dokler ni zapadel prvi sneg. Seveda se v sezoni niso vračali iz vsake paše domov, ampak so ostajali visoko v planinah in se zatekali v tam postavljene hleve.

Zaradi težkega življenja in želje po boljšem gmotnem položaju je večina bila primorana iti "s trebuhom za kruhom". Nekateri so že kmalu po koncu 2. svetovne vojne ilegalno prečkali mejo in prek Grčije skupinsko odšli čez oceane.

Na poti je marsikje na voljo pitna voda (izvirov je precej), morebitno vročino pa zmanjša zavetje drevja na višjih legah.


Na koncu sva prispela do Svetega Arhangela (za mojo turo običajno potrebujemo pol dneva):


Za večjim svetiščem (sestoji iz predprostora in same kapele, žal zaklenjene) je eden izmed pritokov Brajčinske reke.


Tik pred vhodom je izvir pitne vode.

Sam sem šele drugič pristal v Makedoniji, zato se mi zdi vse, kar slišim, zelo zanimivo. Večina izseljencev se skoraj vsako poletje vrača v vas, še posebej tisti, ki so v pokoju (ti ponavadi ostanejo celo več mesecev). Postali so gonilo razvoja in tudi razgibanosti v poletnih mesecih. Tako je 7. in 8. avgusta posebej slovesno, ko prvi dan zvečer poteka romanje do vaškega samostana Sv. Petke, kjer vsak romar za mizo prejme brezplačno bogato večerjo (v središču je bil odličen divjačinski golaž) in hitro prepusti mesto za mizo naslednjim romarjem. Ljudski godci igrajo glasbo v živo. Zanimivo je, da to financirajo izseljenci in da se tega redno udeležujejo stari in mladi. Bil sem pa presenečn, da se praznika ni udeležil noben cerkveni dostojanstvenik, kaj šele duhovnik. Iz tega sklepam, da je to predvsem vaški lokalni praznik. Pot od vasi do Sv. Petke po udeležencih sodeč zmore vsak povprečno zdrav penzionist (vzpenjaš pa se skoraj 2 km daleč). Ampak, kdo bi si mislil, celotna pot je osvetljena z vaško osvetljavo. Tudi sicer je cela vas osvetljena in ima povsod asfalt. In še nekaj glede varčnosti pri energiji in vodi. Razsvetljava je gorela non-stop -- tudi podnevi (se je morda pokvaril svetlobni senzor?!). Voda se ne plačuje, saj gre za vaški vodovod. V vasi in izven vasi je na voljo več urejenih vodnih izvirov (česme kot oni rečejo), kjer vsak nosi letnico in ime sponzorja izgradnje ali njegove prenove. Tako si tam nihče ne beli glave, če pipa ne tesni. To je za slovenske razmere neverjetno (no, morda sem bil preveč občutljiv).


Najprej počastimo Sveto Petko ...


... in se okrepčamo po vzponu.


Ljudje se šele zbirajo, zato je dvorišče še prazno.


Dogajanje in glasbo spremljamo nato še z galerije, kjer so na voljo najugodnejša prenočišča v vasi.

Naslednji večer je na trgu sredi vasi (poleg nekdanje šole) nekakšno srečanje izseljencev in se brez prestanka pleše kolo od teme do 1h zjutraj. Glasba v živo z dvema brhkima pevkama, ki sta peli izmenjaje, je dejansko trajala brez prestanka. Šlo je za (bolj) ljudsko glasbo, saj se je ves čas plesalo nekakšno skupinsko kolo (morda podobno grškemu). Ritem sem sprva hotel razumsko razvozlati, ampak sem opustil namero in se predal glasbi. Ugotovil sem samo, da plešejo kolo na vsaj dva načina, odvisno od glasbe (nekako hitrejše in počasnejše - vendar ne v smislu valček-polka). No, jaz Slovenec sem se lahko samo čudil ... Spet, plesalo je staro in mlado. Mimogrede, gre za vas s kakimi 200 stalnimi prebivalci in kakimi 400 izseljenci.

Makedonsko ljudsko kolo:



Gneča v "avditoriju":


Vzdržljiv ansambel s pevkama: