Bohinj

Objava je še v nastajanju (iščem, če je še katera fotka dovolj dobra za objaviti)...

Odločili smo se, da gremo na enodnevni izlet v "gore" z avtom. Najprej je bila v igri Logarska dolina, nazadnje pa naj bi poskusili obkrožiti "Julijce". Končalo se je tako, da smo pretežni del "posvetili" Bohinju, ostalo pa vožnji do in okrog njih ;-)

Tukaj je nekaj utrinkov z Bohinja. Čeprav moram reči, da sem naredil ta dan daleč največ slabih posnetkov v svoji "zgodovini".

Najprej sem poskušal narediti v redu skupinski posnetek s pomočjo stojala, vendar mi ni najbolje uspelo:



Med drugim smo se podali na ladjo, s pomočjo katere smo prepluli jezero, saj si je to Emanuel močno želel. Ladje so sploh njegova velika želja. Že na Festivalu Lent smo lahko preizkusili vožjo z ladjo po reki, tu pa po jezeru. In res, za Emanuela je bilo to posebno doživetje; za nas tri pa tudi.

Emanuel je pazljivo spremljal, kam plujemo. Babi pa ga je pobarala, če mu je všeč:



Pa še ena "slikica", kjer sta "gor" mati in hči:



Pri povratku smo srečali posebno cerkev, katere streha zvonika naj bi simbolizirala kameljo grbo. Seveda je nastala pod vplivom izredno sušnega obdobja:



Tudi Manuelu je zmanjkalo zraka in je pričel spuščati okno:





Babi je navihana:



In še nekaj drugih fotografij, zaenkrat brez komentarja:





Manuel si v jezeru pod Voglom namaka noge...



Ob povratku sem uspel narediti še eno fotko znane cerkve in mosta:

Pustolovski park

Manuel na sprehodu s svojim kolesom mimo Pustolovskega parka v Betnavskem gozdu v Mariboru reče, da bi tudi on rad tak plezal... Preverim, če misli resno. In seveda ne verjamem, da je to za tako majhne. Vprašam, če že lahko triletniki plezajo in mi na moje veliko presenečenje pritrdijo. -- Hočeš-nočeš sva defektno kolo (izgubila sva eno pomožno kolesce) naslonila ob drevo in šla po opremo. Hm, po trenerjevih navodilih sem mu jaz nadel vso opremo, saj trenerju ni zaupal.

Zdi se mi, da je na fotkah polno simetričnih skladnosti, nastale verjetno bolj po naključju, nekaj pa tudi z znanjem. Pokomentirajte!!!

Ati! Bo res vse vredu?

(Kot da sem ga jaz silil, naj gre gor...)



Naenkrat se zažene, kot da mu je vse jasno!?

Tak gre to, Ati:

Ati, previden moram biti. Ena ovira je že za mano:

Grem naprej, ati. Bodi blizu, pusti fotoaparat. Mene je še vedno strah. Pomagaj mi pri odpenjanju in...:

Sledi "vaja" na brvi:



Mančiju je postalo tako zanimivo, da sprašuje, kdaj bova spet prišla.



Najprej odpnem to, potem...



...potem še drugo:



Tu ima Manuel čelado še ravno in v redu pritrjeno:

Malo si bom odpočil. Naprej izgleda, kot da je zmanjkalo "proge".

Malo potreniram in bo takoj lažje:

Hm, hoja po vrvi. Je ta "naloga" težka?



Se bom moral potruditi:



Najbrž se da iti po tej mreži:



Ja, saj tudi po mreži gre:



Še en vzpon:



Prebil sem se skozi ta "tunel"; glej, koliko sem že "naredil":



Na koncu še spust s škripcem.

Le kje se bom ustavil?!

Vem -- fotografije niso najboljše kakovosti, vendar sem moral paziti predvsem na Mančijevo varnost. Včasih sem moral tudi jaz sneti -- kako se že reče --, "sponko" in jo prestaviti. Vmes je ogromno otrok Manuela prehitevalo. On si je vzel čisto svoj ritem. Pravilno!

Moram dodati, da je bilo spemljanje Mančija, kako pleza, zelo zabavno. Čeprav si je znal včasih vzeti precej časa za premostitev naslednje težavnostne ovire.

Pohorje

Še preden sem dodobra spoznal svoj prvi DSLR (če sem iskren, pa svoj prvi digitalni fotoaparat sploh), Nikon D40, sem se podal na svoj prvi foto session. Šel sem namreč na Mariborsko Pohorje sam s sabo, da vidim, če bo kaj iz tega (iz mene namreč, ne iz fotoaparata). -- Upam, da sem za začetek postal vsaj začetnik v druščini ljubiteljev digitalne fotografije.

Slike so razvrščene kronološko. Vse skupaj se je dogajalo julija, ko je bil na Meljskem hribu tudi rally, ki ga je s fotoaparatom spremljal kolega Borut.

Hm, naj omenim še to, da sem fotoaparat kupil dva dni "prehitro", in tako nisem bil upravičen do povračila dela kupnine zaradi visoke obletnice družbe Nikon. Vseeno mi ni žal in sem zadovoljen z nakupom.



Kot se lepo vidi iz prve fotke, je bil začetek, vremensko gledano, neobetaven. Kljub zgodnjemu jutru je bilo pretežno oblačno; ker sem začel pot po "progi" nad vzpenjačo, pa je bilo tudi motivov bolj malo. -- Boste videli spodaj, kaj sem ujel v objektiv.



To naj bi bil nekakšen zrcalni učinek med vejami in temnejšim oblakom na desni.

Podrto drevo v nizu navpičnih urejenih dreves:



Trikotna jasa je že za mano, in s tem prva tretjina poti:



Iglavec in difuzna svetloba, ki prodira skozi oblake:



Pogled na severni del mesta in okolico:



Še ena sestavljanjka preden pridem do "Lukeja":



Luka (dve tretjini poti je za mano):



Med dvema fotkama sem izbral to temnejšo, ker se mi je zdela boljša. Na desni strani je vidna tudi prižgana luč.

Sledi slika sedežnice:



Tako. Sedaj sem prispel na vrh do Bellvue-ja in si privoščil zaslužen počitek in pijačo. Žal nimam nobenega dokaza za to.

Potem sem začel s sestopom in naletel na prijetno presenečenje -- na krave, kot lahko vidite na spodnji fotografiji.

Pašnik:



Smučarska proga poleti:



Še en "predor":



Luna:



Na koncu predora je "luč":



Mozaik hiš (notranjo sliko sem malo povečal, saj prej ni prišla do izraza):



Nebesno platno:



Skakalnica za "biker-je":



Anomalija na deblu:



Vinogradi pod Mariborskim Pohorjem (tudi tu je notranja slika večjega formata):



Toliko sem se naučil v dobrem mesecu dni. Svetloba ni bila idealna. Vesel bom vaših komentarjev.