Brajčino - epilog

S tokratno objavo želim zaključiti to tematiko. S pomočjo fotografij želim malo bolje predstaviti konfiguracijo vasi in prikazati nekaj utrinkov iz vzpona na Pelister (2601 m); pa zapisati še kako zanimivost.

Začnimo z jezerom, o katerem nimam ravno dosti zgovornih fotk. Eden izmed razlogov je bil ta, da je bilo vreme kopanju manj naklonjeno (super, da ni bilo preveč vroče!!!); drugi pa to, da sem fotoaparat raje pustil v avtomobilu in ga nisem nosil na plažo. Si bom to nalogo pustil za naslednjič (kot še precej drugih fotografskih nalog v zvezi z Brajčinom). Bili smo sicer na nekaj plažah na Prespanskem in Ohridskem jezeru (Slivnica, Sv. Naum). Zanimivo je pri Sv. Naumu, kjer v enem delu ponudba zelo na visoki ravni (pri močnem izlivu podzemne gorske reke z ledeno mrzlo vodo v Ohridsko jezero). Sicer je urejenih plaž na Prespanskem jezeru manj, k čemur prispeva nejasna zgodba o prihodnosti količine vode v jezeru. Že nekaj let namreč gladina jezera vztrajno upada. To naj bi se dogajalo tudi v zgodovini, vendar tokrat ni znaka, da se bo zgodba obrnila. Sicer naj bi bila najboljša plaža v Stenju (kjer je so tudi hotelska in apartmajska prenočišča), blizu prelaza Galičica, ki pripelje do Sv. Nauma na Ohridskem jezeru.


Še en pogled na jezero iz pobočja na zahodni strani.

Še ena posebnost. Ženin dedek, ki sam ni imel brata, je bil pobraten z enim Albancem iz daljne okolice. Hkrati je z eno družino na drugi strani gorovja imel vzajemen dogovor, da so dali na voljo prostor za prenočišče in živali, ko so bili na tisti strani. Šlo je za pastirsko družino v podobni vasici Nidže Pole na drugi strani Gore. Potomec prvega je redno obiskoval ženinega strica v času našega dopusta, kar pomeni, da se je odnos prenesel na potomce. Nekoč je ravno tisti pokojni Albanec poskrbel za osnovne potrebščine (žito, kurjava), ko je dedek moje soproge zbolel. Naj poudarim, da je bil Albanec oddaljen enih 50 km in je bilo takrat prevozno sredstvo konj ali mula. No, presenečen sem bil, kako daleč sega tak plemeniti odnos (sinova obeh ga gojita naprej). Albanec in njegova žena sta, kot je bilo videti, odlično govorila makedonsko.

Vzpon na Pelister je bil zame kot nekdanjega aktivnega gornika najveličastnejši. Vreme je bilo zelo neobetavno, vendar je zdržalo do konca. Na poti sem srečal veliko čredo ovac in pa, kar je bilo prav strašljivo, krdelo pastirskih psov. Na srečo se je stric znašel in glasno priklical pastirja, ki je bil - kot je kmalu ugotovil, sin drugega družinskega "pobratima".


Križišče na zahodni strani vzpona.


Ovce, ki so prečkali označeno gorniško pot do Pelistra


Pastir se zelo namuči, da ohrani čredo skupaj.

Sicer se je po pobočjih in čez gorovje Baba mogoče v bližini vasi prebijati tudi s terencem, saj so po gozdovih urejene stare gozdne ceste. Čez gore vodi tudi cesta, imenovana "francoska cesta". Le-te so služile za vojsko že v času prve in druge svetovne vojne, če se ne motim.


Golemo ezero, ki je tik pod vrhom. Dostopno je tudi s terencem.


Kapela ob jezeru


Tik pod jezerom "Golemo ezero" naletimo na manjše jezero, kjer se prosto gibljejo konji.

Zanimivo se mi je zdelo, da je trava pri 2500 metrih nadmorske višine in da je na tej višini (tik pod vrhom) tudi močan izvir, ki teče po vzodni strani Babe (proti Bitoli). S stricem sva sestopila, kot se za gornika Slovenca spodobi, po drugi poti - po vzhodni strani in prispela v vas Nidže Pole. Tam sva imela možnost videti vasico na drugi strani narodnega parka. Po eni strani na robu parka nastaja novo naselje z hišami bogatašev in vso urejeno infrastrukturo. Takoj za njim pa je tradicionalna kmečka živinorejska vas. Tam sva s stricem našla družino, s katerimi (njegovim očetom) je bil stričev oče pobraten. On nas je zapeljal domov (70 km okrog Babe). Bili so romunskega izvora; ali kot jim tam rečejo - Vlahi.


Tik pod kočo pri jezeru se nahaja izvir z ledeno mrzlo vodo.

Pa še nekaj panoramskih posnetkov vasi, ki so nastali ob tem vzponu.


Na obrobju na zgornjem delu vasi.


Brajčino - zgornje območje. V ozadju južno pobočje, bogato z gozdovi. Najvišja črta vrhov predstavlja mejo z Grčijo (le-ta še ni čisto določena).


Brajčino - zgornje območje.


Nastanjeni smo bili v samem središču vasi (Zgornje Brajčino).


Najbrž v času ko to berete, te hiše, kamor je toliko let hodila moja žena k dedku in babici, ni več. Prostor je dala stričevi sanjski hiši.