Brajčino - epilog

S tokratno objavo želim zaključiti to tematiko. S pomočjo fotografij želim malo bolje predstaviti konfiguracijo vasi in prikazati nekaj utrinkov iz vzpona na Pelister (2601 m); pa zapisati še kako zanimivost.

Začnimo z jezerom, o katerem nimam ravno dosti zgovornih fotk. Eden izmed razlogov je bil ta, da je bilo vreme kopanju manj naklonjeno (super, da ni bilo preveč vroče!!!); drugi pa to, da sem fotoaparat raje pustil v avtomobilu in ga nisem nosil na plažo. Si bom to nalogo pustil za naslednjič (kot še precej drugih fotografskih nalog v zvezi z Brajčinom). Bili smo sicer na nekaj plažah na Prespanskem in Ohridskem jezeru (Slivnica, Sv. Naum). Zanimivo je pri Sv. Naumu, kjer v enem delu ponudba zelo na visoki ravni (pri močnem izlivu podzemne gorske reke z ledeno mrzlo vodo v Ohridsko jezero). Sicer je urejenih plaž na Prespanskem jezeru manj, k čemur prispeva nejasna zgodba o prihodnosti količine vode v jezeru. Že nekaj let namreč gladina jezera vztrajno upada. To naj bi se dogajalo tudi v zgodovini, vendar tokrat ni znaka, da se bo zgodba obrnila. Sicer naj bi bila najboljša plaža v Stenju (kjer je so tudi hotelska in apartmajska prenočišča), blizu prelaza Galičica, ki pripelje do Sv. Nauma na Ohridskem jezeru.


Še en pogled na jezero iz pobočja na zahodni strani.

Še ena posebnost. Ženin dedek, ki sam ni imel brata, je bil pobraten z enim Albancem iz daljne okolice. Hkrati je z eno družino na drugi strani gorovja imel vzajemen dogovor, da so dali na voljo prostor za prenočišče in živali, ko so bili na tisti strani. Šlo je za pastirsko družino v podobni vasici Nidže Pole na drugi strani Gore. Potomec prvega je redno obiskoval ženinega strica v času našega dopusta, kar pomeni, da se je odnos prenesel na potomce. Nekoč je ravno tisti pokojni Albanec poskrbel za osnovne potrebščine (žito, kurjava), ko je dedek moje soproge zbolel. Naj poudarim, da je bil Albanec oddaljen enih 50 km in je bilo takrat prevozno sredstvo konj ali mula. No, presenečen sem bil, kako daleč sega tak plemeniti odnos (sinova obeh ga gojita naprej). Albanec in njegova žena sta, kot je bilo videti, odlično govorila makedonsko.

Vzpon na Pelister je bil zame kot nekdanjega aktivnega gornika najveličastnejši. Vreme je bilo zelo neobetavno, vendar je zdržalo do konca. Na poti sem srečal veliko čredo ovac in pa, kar je bilo prav strašljivo, krdelo pastirskih psov. Na srečo se je stric znašel in glasno priklical pastirja, ki je bil - kot je kmalu ugotovil, sin drugega družinskega "pobratima".


Križišče na zahodni strani vzpona.


Ovce, ki so prečkali označeno gorniško pot do Pelistra


Pastir se zelo namuči, da ohrani čredo skupaj.

Sicer se je po pobočjih in čez gorovje Baba mogoče v bližini vasi prebijati tudi s terencem, saj so po gozdovih urejene stare gozdne ceste. Čez gore vodi tudi cesta, imenovana "francoska cesta". Le-te so služile za vojsko že v času prve in druge svetovne vojne, če se ne motim.


Golemo ezero, ki je tik pod vrhom. Dostopno je tudi s terencem.


Kapela ob jezeru


Tik pod jezerom "Golemo ezero" naletimo na manjše jezero, kjer se prosto gibljejo konji.

Zanimivo se mi je zdelo, da je trava pri 2500 metrih nadmorske višine in da je na tej višini (tik pod vrhom) tudi močan izvir, ki teče po vzodni strani Babe (proti Bitoli). S stricem sva sestopila, kot se za gornika Slovenca spodobi, po drugi poti - po vzhodni strani in prispela v vas Nidže Pole. Tam sva imela možnost videti vasico na drugi strani narodnega parka. Po eni strani na robu parka nastaja novo naselje z hišami bogatašev in vso urejeno infrastrukturo. Takoj za njim pa je tradicionalna kmečka živinorejska vas. Tam sva s stricem našla družino, s katerimi (njegovim očetom) je bil stričev oče pobraten. On nas je zapeljal domov (70 km okrog Babe). Bili so romunskega izvora; ali kot jim tam rečejo - Vlahi.


Tik pod kočo pri jezeru se nahaja izvir z ledeno mrzlo vodo.

Pa še nekaj panoramskih posnetkov vasi, ki so nastali ob tem vzponu.


Na obrobju na zgornjem delu vasi.


Brajčino - zgornje območje. V ozadju južno pobočje, bogato z gozdovi. Najvišja črta vrhov predstavlja mejo z Grčijo (le-ta še ni čisto določena).


Brajčino - zgornje območje.


Nastanjeni smo bili v samem središču vasi (Zgornje Brajčino).


Najbrž v času ko to berete, te hiše, kamor je toliko let hodila moja žena k dedku in babici, ni več. Prostor je dala stričevi sanjski hiši.

"Romanje" in zabava v Brajčinu

Kot sem že omenil, se nahaja po pobočjih okrog Brajčina zanimiva označena panoramska pot, katere težavnost je lahka do srednje zahtevna. Pot krožno povezuje vaška pravoslavna svetišča, ki nosijo naslednja imena: Sv. Atanas, Sv. Petka, Sv. Ilija, Sv. Bogorodica in Sv. Arhangel. Težavnost poti se stopnjuje v podanem vrstnem redu. Sam sem tokrat obiskal samo tri izmed najtežje dostopnih svetišč, to so Sv. Bogorodica in Sv. Arhangel ter Sv. Petka. Prva dva sta na severnem in na severnovzhodnem pobočju, slednja pa je na jugovzhodnem pobočju. Sv. Petko sem z družino obiskal posebej na vaški verski praznik.


Prispeli smo do Svete Bogorodice, ki leži pod pečino.


Nad Sv. Bogorodico je Beli križ, ki je lepo viden iz vasi.


Po posebnih prebliskih jo je dal postaviti ženin praded.


Stol za počitek s svečkami. V bližini žal izjemoma ni vodnega vira za odžejanje.


Oltar

Sicer so v resnici moji motivi imeli fotografsko in športno osnovo. Lahko sem končno naredil boljše posnetke vasi in jezera ter hkrati dal na preizkus svojo telesno vzdržljivost. Imel sem vodiča, ženinega strica Pavleta, ki je z nekaj nostalgije pripovedoval, kako je bilo nekoč po teh sedaj večji del zapuščenih in zaraščenih pobočjih. Življenje je bilo včasih v vasi samozadostno, vendar težko. Spoznal sem, da temu pobočju rečejo Brajčinske planine. In dejansko so še danes razkosane in v lasti domačinov (razen gozdov na jugu, ki so vsi v državni lasti). Čudil sem se, da so nekoč pridelali toliko polj žitaric (pšenice, rži), imeli toliko vinogradov: na zemljiščih v neposredni bližini jezera do samih slemen obdajajočih hribov. V vasi so imeli še v času stričeve mladosti npr. navado uporabljati priprave za pridobivanje preje in tkanje. Na planine so hodili na pašo z ovcami in kozami dokler ni zapadel prvi sneg. Seveda se v sezoni niso vračali iz vsake paše domov, ampak so ostajali visoko v planinah in se zatekali v tam postavljene hleve.

Zaradi težkega življenja in želje po boljšem gmotnem položaju je večina bila primorana iti "s trebuhom za kruhom". Nekateri so že kmalu po koncu 2. svetovne vojne ilegalno prečkali mejo in prek Grčije skupinsko odšli čez oceane.

Na poti je marsikje na voljo pitna voda (izvirov je precej), morebitno vročino pa zmanjša zavetje drevja na višjih legah.


Na koncu sva prispela do Svetega Arhangela (za mojo turo običajno potrebujemo pol dneva):


Za večjim svetiščem (sestoji iz predprostora in same kapele, žal zaklenjene) je eden izmed pritokov Brajčinske reke.


Tik pred vhodom je izvir pitne vode.

Sam sem šele drugič pristal v Makedoniji, zato se mi zdi vse, kar slišim, zelo zanimivo. Večina izseljencev se skoraj vsako poletje vrača v vas, še posebej tisti, ki so v pokoju (ti ponavadi ostanejo celo več mesecev). Postali so gonilo razvoja in tudi razgibanosti v poletnih mesecih. Tako je 7. in 8. avgusta posebej slovesno, ko prvi dan zvečer poteka romanje do vaškega samostana Sv. Petke, kjer vsak romar za mizo prejme brezplačno bogato večerjo (v središču je bil odličen divjačinski golaž) in hitro prepusti mesto za mizo naslednjim romarjem. Ljudski godci igrajo glasbo v živo. Zanimivo je, da to financirajo izseljenci in da se tega redno udeležujejo stari in mladi. Bil sem pa presenečn, da se praznika ni udeležil noben cerkveni dostojanstvenik, kaj šele duhovnik. Iz tega sklepam, da je to predvsem vaški lokalni praznik. Pot od vasi do Sv. Petke po udeležencih sodeč zmore vsak povprečno zdrav penzionist (vzpenjaš pa se skoraj 2 km daleč). Ampak, kdo bi si mislil, celotna pot je osvetljena z vaško osvetljavo. Tudi sicer je cela vas osvetljena in ima povsod asfalt. In še nekaj glede varčnosti pri energiji in vodi. Razsvetljava je gorela non-stop -- tudi podnevi (se je morda pokvaril svetlobni senzor?!). Voda se ne plačuje, saj gre za vaški vodovod. V vasi in izven vasi je na voljo več urejenih vodnih izvirov (česme kot oni rečejo), kjer vsak nosi letnico in ime sponzorja izgradnje ali njegove prenove. Tako si tam nihče ne beli glave, če pipa ne tesni. To je za slovenske razmere neverjetno (no, morda sem bil preveč občutljiv).


Najprej počastimo Sveto Petko ...


... in se okrepčamo po vzponu.


Ljudje se šele zbirajo, zato je dvorišče še prazno.


Dogajanje in glasbo spremljamo nato še z galerije, kjer so na voljo najugodnejša prenočišča v vasi.

Naslednji večer je na trgu sredi vasi (poleg nekdanje šole) nekakšno srečanje izseljencev in se brez prestanka pleše kolo od teme do 1h zjutraj. Glasba v živo z dvema brhkima pevkama, ki sta peli izmenjaje, je dejansko trajala brez prestanka. Šlo je za (bolj) ljudsko glasbo, saj se je ves čas plesalo nekakšno skupinsko kolo (morda podobno grškemu). Ritem sem sprva hotel razumsko razvozlati, ampak sem opustil namero in se predal glasbi. Ugotovil sem samo, da plešejo kolo na vsaj dva načina, odvisno od glasbe (nekako hitrejše in počasnejše - vendar ne v smislu valček-polka). No, jaz Slovenec sem se lahko samo čudil ... Spet, plesalo je staro in mlado. Mimogrede, gre za vas s kakimi 200 stalnimi prebivalci in kakimi 400 izseljenci.

Makedonsko ljudsko kolo:



Gneča v "avditoriju":


Vzdržljiv ansambel s pevkama:

Idilična gorska vas Brajčino

Po več letih premora smo spet nekako uspeli priromati do Brajčina, zanimive vasi na skrajnem jugu Makedonije. Najprej nekaj lokalnega zemljepisa. Leži na nadmorski višini 1.000 metrov ob vznožju gorovja Baba (po naše "babica"), ki je bolj znano po najvišji gori z imenom Pelister. Pelister, ki je najvišja gora v regiji, meri 2601 m. Ožje območje gorovja, ki na sredi vključuje goro Pelister, je razglašeno za narodni park, ki nosi ime po tej gori. Brajčino je samo nekaj kilometrov oddaljeno od Prespanskega jezera. Do jezera ga ločita dve vasi: to sta Ljubojno in Nakolec. Na jugu po slemenu dolge gorske gmote (krak gorovja Baba) poteka meja med Makedonijo in Grčijo. Jugozahodni del jezera pa že spada pod Albanijo. Tako se Brajčino nahaja v neposredni bližini tromeje. Vasica se nahaja na vrhu doline in je obdana z gorovjem in hribovjem, samo proti jezeru je dolina odprta in se spušča k jezeru.


Pogled na Prespansko jezero iz vasi


Hiša družine Georgijevski

Pa še nekaj širše umestitve. Bližnji okoliš omogoča več različnih dejavnosti: od gorništva (na voljo je več dvatisočakov), lenarjenja ob jezeru (plaže Slivnica, Stenje idr.), do izletov po okoliških krajih in mestih (zanimive vasice z znamenitostmi okrog jezera in mesta: Resen, Ohrid in Bitola) in pokušnjo dobrot lokalne kuhinje. V neposredni bližini je tudi drugo jezero, ki je turistično bolj obljudeno, tj. Ohridsko jezero. Ločuje ju narodni park Galičica, ki je dobil ime po gorovju. Čez njo poteka zanimiva panoramska cesta v obliki prelaza, ki nas pripelje naravnost do Sv. Nauma, ki je po mojem mnenju najleši kraj z znamenitostmi poleg samega mesta Ohrid in se nahaja tik pred mejo z Albanijo. Sam sem potegnil vzporednice z našima jezeroma v Sloveniji. Ohridsko jezero nekako primerjam z Blejskim jezerom, ker je bolj turistično, Prespansko jezero pa z Bohinjem, ker je bolj nedotaknjeno. V resnici realno primerjava sploh ne vzdrži (razen morda po cenah, a o tem kdaj drugič).


Nova hiša na robu vasi

Sam sem se bolj posvetil hribolazenju in v treh serijah (z nekajdnevnim premorom) naredil tri ture. Prva je bila panoramska po pobočjih okrog vasice, druga na enega izmed bližnjih hribov, katerega vrh je bil poln borovnic, robid in jagod. Tretja tura pa je bila pika na i, saj sem stopil na vrh Pelistra. Največje presenečenje zame je bilo zelenje in studenec ob jezeru na vrhu (Golemo ezero); pričakoval sem namreč samo gole skale na tej višini. Ja, vode v vasi Brajčino res ne zmanjka (ne vem, kako bo s sušo v prihodnje), saj je obdano z gorovji; vsak žleb gorovja pa pripelje svoj pritok k Brajčinski reki. Vodovje seveda s pridom izkoriščajo za namakalni sistem svojih razkosanih polj.

Idilična hiša družine Tanevski iz dveh gledišč




Kaj naj povem za konec? -- Morda to, da je makedonščina bolj podobna slovenščini, ko bi si lahko mislili. Pozdravi so nekako tako: dobro utro, dobar den, zdravo in dobra večer. Hkrati pa je precej različna od preostalih bivših jugoslovanskih slovanskih jezikov. Medtem, ko na večjem delu prostora bivše skupne države rečemo "lepa in lepo" rečejo oni "úba in úbo" in lepota "ubóta". Drugi takšen izraz, ki ga ne moreš preslišati, je "dober in dobro", ki ga oni izrazijo kot "árni in árno". Tako oni rečejo "úba plánina" (lepa planina) in "árni ste?" (ste v redu). "ič" menda pomeni nič. Tudi čase sem nekako dojel (ločil preteklik in prihodnik od sedanjika). Naj kot zanimivost še povem, da ima makedonščina za razliko od slovenščine in južnoslovanskih jezikov na področju zahodnega balkana nespremenljive samostalnike glede na sklone, sklon pa se izrazi samo s pomočjo predlogov. Predloge imajo (večinoma) dvočrkovne (vo Makedonija, na Makedonija, na zdravje, so zdravje). Na zdravje lahko rečeš med in tudi po obedovanju, saj s tem voščijo nekako "dobro prebavo"; podobno kot v Turčiji. Pisava je (prilagojena) cirilica. Poleg mehkega č imajo tudi mehki k. Sicer je makedonščina bližnji sorodnik bolgarskega jezika.

In kakšne so moje želje v zvezi s to vasico? -- Da čimprej odprejo vsaj meddržavni mejni prehod pri Markovi nogi, ki ga sicer izredno odprejo samo za pomembnejše državnike (grško nagajanje). Da bi obiskal grški del Prespanskega jezera in Malo prespansko jezero, bi moral obkrožiti celotno gorovje Baba in peljati čez mejni prehod Medjitlija, kar znese krepko čez 100 km v eno smer (pred leti sem to tudi naredil). Ja, ravno ko smo prispeli, se je z oddiha odpravljal ameriški veleposlanik; sicer pa so si tu že nabirali novih moči različni visoki državni predstavniki (tudi npr. slovenski in grški državni voditelji). -- Drugo, kar si želim za prijazne prebivalce Brajčina, je, da se ne bi čisto odpovedali živinoreji in pustili, da polja in pašniki na planinah okrog vasi zarastejo.


Pri Nikolini gostijo najpomembnejše goste.






Sveže prenovljena kamnita fasada z vrhom Cuce v ozadju


Dobra polovica vaščanov je na "začasnem" delu v tujini (Kanada, Avstralija, Skandinavija).

Še nekaj zanimivih spletnih povezav o Brajčinu:
www.brajcino.com.mk
www.putovatibalkanom.net/?q=brajcino