Manuel na sprehodu s svojim kolesom mimo Pustolovskega parka v Betnavskem gozdu v Mariboru reče, da bi tudi on rad tak plezal... Preverim, če misli resno. In seveda ne verjamem, da je to za tako majhne. Vprašam, če že lahko triletniki plezajo in mi na moje veliko presenečenje pritrdijo. -- Hočeš-nočeš sva defektno kolo (izgubila sva eno pomožno kolesce) naslonila ob drevo in šla po opremo. Hm, po trenerjevih navodilih sem mu jaz nadel vso opremo, saj trenerju ni zaupal.
Zdi se mi, da je na fotkah polno simetričnih skladnosti, nastale verjetno bolj po naključju, nekaj pa tudi z znanjem. Pokomentirajte!!!
Ati! Bo res vse vredu?
(Kot da sem ga jaz silil, naj gre gor...)
Naenkrat se zažene, kot da mu je vse jasno!?
Tak gre to, Ati:
Ati, previden moram biti. Ena ovira je že za mano:
Grem naprej, ati. Bodi blizu, pusti fotoaparat. Mene je še vedno strah. Pomagaj mi pri odpenjanju in...:
Sledi "vaja" na brvi:
Mančiju je postalo tako zanimivo, da sprašuje, kdaj bova spet prišla.
Najprej odpnem to, potem...
...potem še drugo:
Tu ima Manuel čelado še ravno in v redu pritrjeno:
Malo si bom odpočil. Naprej izgleda, kot da je zmanjkalo "proge".
Malo potreniram in bo takoj lažje:
Hm, hoja po vrvi. Je ta "naloga" težka?
Se bom moral potruditi:
Najbrž se da iti po tej mreži:
Ja, saj tudi po mreži gre:
Še en vzpon:
Prebil sem se skozi ta "tunel"; glej, koliko sem že "naredil":
Na koncu še spust s škripcem.
Le kje se bom ustavil?!
Vem -- fotografije niso najboljše kakovosti, vendar sem moral paziti predvsem na Mančijevo varnost. Včasih sem moral tudi jaz sneti -- kako se že reče --, "sponko" in jo prestaviti. Vmes je ogromno otrok Manuela prehitevalo. On si je vzel čisto svoj ritem. Pravilno!
Moram dodati, da je bilo spemljanje Mančija, kako pleza, zelo zabavno. Čeprav si je znal včasih vzeti precej časa za premostitev naslednje težavnostne ovire.
Ni komentarjev:
Objavite komentar