Piran

je mesto, ki sem ga na novo odkril ... Kot otrok sem tam pogosto preživljal del počitnic. Tokrat sem tam bil prvič s svojo družino, ga prefotografiral po dolgem in počez (kolikor ga pač je ;-) ). Med drugim sem tudi pretekel relacijo Piran-Strunjan ob obali, nato skozi predor do Portoroža in po plaži nazaj v Piran. Bila je zanimiva jutranja tura, ko še ni nikogar na plažah, ki jih pridni delavci pripravljajo in čistijo. Preizkusili smo tudi ladjo in bili priča težavam parkiranja. Zraven sta bila tudi tast in tašča, da sva z ženo lahko včasih sproščeno zaplavala. Ja, vreme je bilo vseskozi odlično: ne prevroče, brez dežja in neviht; pravi vmesni čas...

Glede ljubiteljske fotografije pa tole. Na spletu lahko najdemo množico fotografij, ki so jih ob različnih časih, zornih kotih, kompozicijah posneli domači in tuji turisti. Žal sem si to utegnil ogledati šele po "piranskem" dopustu. Vseeno upam, da je katera izmed mojih fotografij zanimiva tudi za širšo javnost, saj - po drugi strani - nisem bil pod vplivom obstoječih fotografij.

Slovita cerkev sv. Jurija, ki služi kot osrednji sakralni objekt v mestu. Sicer ima Piran več cerkva. Nekaj jih lahko najdete tudi na mojih fotografijah.


Sin je zadovoljen, ker je končno ("spet") na morju.


Še dve nočni fotografiji, ki sta mi uspeli, kljub tebi da nisem imel stojala pri roki.




Še tri fotografije iz senčne strani, ki prikazujejo Rt Madona.






Sledi nekaj portretov:








Predstavniki Hare Krišna:


Tartinijev trg in pristanišče iz malo drugačne perspektive:




Zadnji dan so se le od nekod vzeli valovi. Uspel sem posneti samo začetne. Ekstremnih, ki so močili tudi goste lokalov na Punti, sem samo doživel. Naj povem, da je na notranji strani (v Piranskem zalivu; Punta namreč spada že v Koprski zaliv ;-) ) bilo istočasno morje nasprotno zelo mirno.


Sončni vzhod mora biti:


Piranske strehe:


Zanimivi odtenki barv Piranskih hiš:


Še enkrat "Tartini" z barke:


Sončni zahod:


Vsi razen mene:


Standardnemu posnetku se tudi nisem mogel upreti:


In še enkrat cerkev sv. Jurija za konec:

Bohinj

Objava je še v nastajanju (iščem, če je še katera fotka dovolj dobra za objaviti)...

Odločili smo se, da gremo na enodnevni izlet v "gore" z avtom. Najprej je bila v igri Logarska dolina, nazadnje pa naj bi poskusili obkrožiti "Julijce". Končalo se je tako, da smo pretežni del "posvetili" Bohinju, ostalo pa vožnji do in okrog njih ;-)

Tukaj je nekaj utrinkov z Bohinja. Čeprav moram reči, da sem naredil ta dan daleč največ slabih posnetkov v svoji "zgodovini".

Najprej sem poskušal narediti v redu skupinski posnetek s pomočjo stojala, vendar mi ni najbolje uspelo:



Med drugim smo se podali na ladjo, s pomočjo katere smo prepluli jezero, saj si je to Emanuel močno želel. Ladje so sploh njegova velika želja. Že na Festivalu Lent smo lahko preizkusili vožjo z ladjo po reki, tu pa po jezeru. In res, za Emanuela je bilo to posebno doživetje; za nas tri pa tudi.

Emanuel je pazljivo spremljal, kam plujemo. Babi pa ga je pobarala, če mu je všeč:



Pa še ena "slikica", kjer sta "gor" mati in hči:



Pri povratku smo srečali posebno cerkev, katere streha zvonika naj bi simbolizirala kameljo grbo. Seveda je nastala pod vplivom izredno sušnega obdobja:



Tudi Manuelu je zmanjkalo zraka in je pričel spuščati okno:





Babi je navihana:



In še nekaj drugih fotografij, zaenkrat brez komentarja:





Manuel si v jezeru pod Voglom namaka noge...



Ob povratku sem uspel narediti še eno fotko znane cerkve in mosta:

Pustolovski park

Manuel na sprehodu s svojim kolesom mimo Pustolovskega parka v Betnavskem gozdu v Mariboru reče, da bi tudi on rad tak plezal... Preverim, če misli resno. In seveda ne verjamem, da je to za tako majhne. Vprašam, če že lahko triletniki plezajo in mi na moje veliko presenečenje pritrdijo. -- Hočeš-nočeš sva defektno kolo (izgubila sva eno pomožno kolesce) naslonila ob drevo in šla po opremo. Hm, po trenerjevih navodilih sem mu jaz nadel vso opremo, saj trenerju ni zaupal.

Zdi se mi, da je na fotkah polno simetričnih skladnosti, nastale verjetno bolj po naključju, nekaj pa tudi z znanjem. Pokomentirajte!!!

Ati! Bo res vse vredu?

(Kot da sem ga jaz silil, naj gre gor...)



Naenkrat se zažene, kot da mu je vse jasno!?

Tak gre to, Ati:

Ati, previden moram biti. Ena ovira je že za mano:

Grem naprej, ati. Bodi blizu, pusti fotoaparat. Mene je še vedno strah. Pomagaj mi pri odpenjanju in...:

Sledi "vaja" na brvi:



Mančiju je postalo tako zanimivo, da sprašuje, kdaj bova spet prišla.



Najprej odpnem to, potem...



...potem še drugo:



Tu ima Manuel čelado še ravno in v redu pritrjeno:

Malo si bom odpočil. Naprej izgleda, kot da je zmanjkalo "proge".

Malo potreniram in bo takoj lažje:

Hm, hoja po vrvi. Je ta "naloga" težka?



Se bom moral potruditi:



Najbrž se da iti po tej mreži:



Ja, saj tudi po mreži gre:



Še en vzpon:



Prebil sem se skozi ta "tunel"; glej, koliko sem že "naredil":



Na koncu še spust s škripcem.

Le kje se bom ustavil?!

Vem -- fotografije niso najboljše kakovosti, vendar sem moral paziti predvsem na Mančijevo varnost. Včasih sem moral tudi jaz sneti -- kako se že reče --, "sponko" in jo prestaviti. Vmes je ogromno otrok Manuela prehitevalo. On si je vzel čisto svoj ritem. Pravilno!

Moram dodati, da je bilo spemljanje Mančija, kako pleza, zelo zabavno. Čeprav si je znal včasih vzeti precej časa za premostitev naslednje težavnostne ovire.